Danes se ustavimo. Spomnimo se vseh, ki jih ni več med nami – naših staršev, prijateljev, sorodnikov, znancev. Vsak od njih je pustil sled, spomin, trenutek, ki ga nosimo v srcu. Ti spomini so most med preteklostjo in sedanjostjo, dokaz, da ljubezen in dobrota ne izginejo, ko ugasne življenje.
Ko stojimo ob grobovih, se zavedamo, da čas teče in ga ne moremo ustaviti. Zavemo se tudi, da je življenje več kot hitenje. Je trenutek, ki ga živimo zdaj. Vsaka sveča, ki jo prižgemo, je tiha misel, spomin in opomnik, da je vse minljivo. A prav ta minljivost daje življenju vrednost.
Ob tem dnevu se vprašajmo: kako živimo mi, ki smo še tukaj? Prehitro pozabimo, da je življenje krhko in nepredvidljivo. Vsak dan je darilo, ki ga ne smemo jemati kot samoumevno. Ljubezen, prijazna beseda, objem. Vse to lahko damo danes. Ne odlašajmo z besedami, ki jih želimo povedati, in z dejanji, ki jih želimo narediti. Naj bo današnji dan opomnik, da je življenje dragoceno. Spomin na tiste, ki jih ni več, naj nas uči, da cenimo čas, ki ga imamo, in ljudi, ki so ob nas. Živimo, dokler smo živi. Polno, iskreno, povezovalno in brez strahu pred tem kaj bo jutri.
Naj nas spomni, da je največja čast do umrlih to, da živimo z odprtim srcem, da ustvarjamo lepe trenutke in da ne pozabimo. Življenje se dogaja zdaj, dokler smo še tukaj.
Krajevna skupnost Begunje na Gorenjskem